Ob dimniku se srečata dva materiala z različnim raztezanjem: zidana ali betonska konstrukcija in kovinska obroba. Prav na tem stiku nastane večina zamakanj, ki jih vidimo na terenu – tudi na strehah, ki so stare komaj deset let.
Prvi vzrok je iztrošeno silikonsko tesnjenje zgornjega roba obrobe. Silikon ni trajna rešitev; po petih do sedmih letih zaradi UV-sevanja izgubi elastičnost in poči. Pravilna izvedba je vrezana fuga v dimnik, vanjo vstavljena pločevina in šele nato trajno elastično tesnilo.
Drugi vzrok je premajhen naklon ali prekratka zaščitna pločevina nad dimnikom. Voda, ki se steka po strehi, mora dimnik obiti, ne pa se ob njem ustavljati. Če ni ustrezne razdelilne pločevine, se za dimnikom nabira listje, ki zadržuje vlago.
Tretji vzrok je poškodovana ali napačno položena podstrešna folija. Folija mora biti ob dimniku dvignjena vsaj 10 cm nad ravnino kritine, sicer voda, ki pod kritino vedno pride, steče naravnost na leseno konstrukcijo.
Četrti vzrok so razpoke v samem dimniškem telesu, predvsem pri nezaščitenih ometih. Peti pa je klasična napaka pri obnovah: nova kritina, stara obroba. Prihranek 200 € pri obrobi pogosto pomeni 3.000 € sanacije ostrešja čez nekaj let.
Naš nasvet: ob vsaki menjavi kritine zamenjajte tudi obrobe, žlote in slemenska tesnila. To so poceni postavke, ki odločajo o življenjski dobi celotne strehe.